»In če veki bi minili, ne bomo krivcev pozabili.«

»Njegovo skrivenčeno telo in begajoč pogled neuspešno iščeta izhod iz klešč zgodovine, ki reproducirajo logiko rablja in žrtve.«

»Črke in besede se mu lahkotneje in v rednem plimovanju raje zlivajo na papir kot neumorno preskakovanje valov čez prodnike in kamne, čez katere kakor v zaletu navdiha tečejo njegovi verzi. V njih se zrcali Ljubezen iz naslova razstave – opazovanje z vsem cudenjem ter intimna, skoraj panteistična povezanost umetnika Zdravka Kokanovića - Kokija z naravo.«

»Res imam srečo, moje telo je ena sama sreča. Z njim lahko pospravljam, iščem odgovore, lahko jočem in obupujem …«

»Še bolj intrigantno in izrazito pa se umetnikova kreativna esenca razkriva v občasnih soočanjih ali celo zlitjih slikarstva in kiparstva, v potrpežljivi tehnični preciznosti in prepuščanju naključju, pravzaprav pa toku narave, da sama ubere oblikovno izraznost, na primer v globoki svojevoljni razpoki ilovice na platnu.«

»Res veselo je dvorišče, vsak tu koga kdaj obišče. Sosed rad je pri sosedi, zmeraj kaj ga čaka v skledi.«

»… ki bodo naslednji najemniki mojega doma / ki bodo ljubili in hrepeneli znova in znova / ki bojo brali moja pisma v steklenici / poslana prek valov, stoletij / na krilih delfina in metulja / ker življenje gre vedno naprej.«

»… ki bodo naslednji najemniki mojega doma / ki bodo ljubili in hrepeneli znova in znova / ki bojo brali moja pisma v steklenici / poslana prek valov, stoletij / na krilih delfina in metulja / ker življenje gre vedno naprej.«

»Pred hišo tam moj mili vrt, a tu, a tu, povsod le smrt.«